Asimetrija objema

Po uspešnih domačih in mednarodnih izvedbah in gostovanjih plesnega projekta Asimetrija objema (2024-25), je avtorica s sodelavci-kami razvijala “objem” kot kolektivno polje so-bivanja. Objem namreč razume kot temeljno, elementarno gesto, ki je globoko zakoreninjena v človeški izkušnji in je lahko obenem dobesedna in figurativna. Pri tem preverja, kaj je v gesti človeškega in kaj je v človeku krajinskega.

V zadnji predstavitvi,  v obliki interdisciplinarne plesne predstave, razširi pomen geste v intimno, krhko, meseno, so-čutno krajino komuniciranja med ženskim in moškim. Objem postane sfera, polje, kjer se erotično stika z imaginativnim. Čutno-somatske krajine in iz njih nastali vzgibi razkrivajo subtilne odtenke odnosa v časovno – prostorskem konutnuumu. Vsak prihod v objem pa nosi v sebi tudi možnost razpada.

Posredujoče telo samo ni stvar, vmesna snov, vezno tkivo, ampak čutno za sebe /…/ je celota barv in površin, prežeta s tipom in z vidom, je torej eksemplarično čutno, ki daje tistemu, ki v njem biva in ga čuti, čutiti vse, kar mu je zunaj podobnega; zajeto je v tkivo stvari, a ga tudi v celoti vleče k sebi, vpija ga in obenem na stvari, ki jih zajema, prenaša to identiteto brez popolnega prekrivanja… (2000, 120).

odlomek iz refleksije Jake Bombača V vsakem dotiku, objemu, je cel svet, krhek, minljiv, Neodvisni.art