RADHARANI PERNAČIČ

Že, akumulator – ampak brez alternatorja hitro ni nič!

(Esejski odziv o Simpoziju Dialogu Umetnost in kontinuiteta: telo na križišču različnih področij, v organizaciji Snježane Premuš in Zavoda Federacija, Stara mestna elektrarna, Ljubljana, 20. -23-10.2021)

Poln in kompleksen program dogodkov na simpoziju Umetnost in kontinuiteta terja nekoliko drugačen pristop in priprave k pisanju. Naredim si miselni vzorec: struktura, organiziranost, jasne povezave, urejena zasnova! Poleg mene ob kaminu leži košara s poleni – v/iz njih na drobno poklja. Bolj kot poskušam izumiti uvodno misel, bolj mojo pozornost vleče k temu »živemu inštrumentu«, h kupu drv, ki kot nekakšen nedizajniran, samobiten ksilofonček razpreda zvočno pokrajino, ko črvički radoživo grizljajo les. Je že tako, da snov resonira. In da so uho in vsi čuti takšni, da nam precej zanesljivo pokažejo pot do tja, kjer tudi res je kaka snov – polje, v katerem je misel že iherentno utelesena in je vse že-tu. Z videnjem te sopostavitve (miselno usmerjenega delovanja in navidezno postranske situacije) šele lahko dobro začnem artikulirati, kako se odvija simpozij: kako učinkuje in v čem je njegov čar.

Tudi Snježana Premuš, idejna avtorica in organizatorka simpozija, je zasnovala skrbno pripravljen program, z jasno strukturo, domišljenim sosledjem dogodkov, smiselno prepleteno vsebino. Razen dveh predstav, ki žal odpadeta – ena zaradi poškodbe, druga zaradi nepogrešljive kovidne okužbe –, je simpozij odlično organiziran. Vsi vedo, čemu so tam, kaj je njihova naloga in rdeča nit, ter suvereno izvedejo vsak svoj del programa. Dopoldnevi se začnejo s praktičnima delavnicama pod vodstvom Bernadett Jobbagy[1] z Madžarske (1. in 2. dan) ter Zrinke Mihanović Šimičić[2] s Hrvaške (3. in 4. dan). Obe delavnici temeljita na somatski praksi Body Mind Centering in se povezujeta z raziskovanjem giba. Popoldansko-večerni del simpozija zapolnijo Uglaševalni prostor (1. in 2. dan), performativno-vizualna instalacija (Špela Trošt)[3], predstavitev trajajočega projekta/plesne prakse (Dejan Srhoj s skupino)[4], teoretsko predavanje-pogovor (Alja Lobnik in Rok Vevar z udeleženci)[5] ter – kot bingo za zaključek – risarsko-poetična delavnica s predavanjem in razstavo risb[6] Viktorije Bogdanove[7]. Povabljeni umetniki in/ali teoretiki tako v raznolikih formatih razprejo pojmovno, telesno-izkušenjsko, produkcijsko in družbenopolitično vprašanje kontinuitete v fragmentiranem, tehnokratskem in hiperproduktivnem svetu. Kot nam sporoča že najava programa, gostje obravnavajo strategije delovanja, avtentičnost kreativnega procesa, načine, kako se pogoji dela vpisujejo v umetnika, senzibilnost, utelešene izkušnje, umetnost gledanja ali prisotnosti in slednjič tudi, kako se plesna praksa vpisuje v vsakdanje življenje.

Takšna sta torej ogrodje in meso simpozija, se pravi, tista načrtovana idejna struktura in glavna vsebina. Pa vendar, kot sem po malem opazovala že tekom simpozija, še bolj pa v celoti vidim za nazaj, ključne poante, presežne poetičnosti in resoniranje medsebojne povezanosti v skupnem polju v resnici vznikajo na nepričakovanih mestih in v »dislociranih« trenutkih. Utelesijo se v različnih pojavnih oblikah, v mikro situacijah, se kot tisto drobno pokljanje v lesu izvijajo izmed plasti dogodkov, iz relacij med njimi in razprostrejo neko čisto svojo dinamiko in razsežnost. To svojevrstno in deloma tudi skrivno življenje materije/polja simpozija pa nam daje slutiti vsaj troje: a) da cilj in bistvo simpozija (oz. na sploh tovrstnih srečanj-programov-prostorov) nista toliko v predvideni konkretni témi, ampak v tem, da se senzibiliziramo, ogrejemo svojo dovzetnost, se uglasimo in s tem »logiramo« v skupno mrežo zaznavnih (ne le podatkovno-kognitivnih) informacij; b) da je poetičnost ena izmed tistih pojavnih oblik izvirnosti, ki presega posameznikovo zamisel; ter c) da struktura, téma in akcija oz. izvedba nekega dogodka vendarle niso odveč, ampak so nujna podlaga/meso, brez katere/-ga se ne avtentičnost ne presežnost ne bi imeli iz česa izviti.

S tem ponovno splava na površje vprašanje Dragane Alfirević že prvi dan po jutranji somatski delavnici: »Si je možno zamisliti/predstavljati kaj, česar si (še) ne moremo zamisliti?« Lahko bi razpredali v precej različne smeri: Dejan Srhoj se je npr. osredotočil na golo dejstvenost, da si recimo ne moremo predstavljati ničesar izven prostora (neprostorsko), jaz pa npr. na sanjanje kot funkcijo in zmožnost ustvarjanja tudi takih še-nepredstavljivih izkušenj, ki jih lahko izkusimo/spoznamo edino v sanjah. Vseeno pa se je po moji presoji Draganino zanimanje nagibalo predvsem k praktičnemu preizpraševanju možnih formatov in pristopov, ki bi si jih ustvarjalec še lahko zamislil za nadaljnji razvoj umetnosti. Kako je pravzaprav s tem, nam kot zlata vreden primer pomenljivo spregovori Uglaševalni prostor-1-2.

[Sprotne zabeležbe občutenih pojavnosti na zemljevidu – detajl:
prvi dan (20.10.), med scorom Uglaševalni prostor]:

Prvi dan nam že na vhodu hostesa razdeli zemljevide s kratkim uvodom v score, nato vsak zase zakorakamo v … deželo začutljivosti? … prostor, ki ga ne določujejo ne koordinate ne stene ne zgodba, ampak atmosfera. Tu in tam je že postavljen kak stol ali blazina, večinoma pa vsak po svoje s prostim pomikanjem naokoli prehajamo med otoki najrazličnejših drobnih zvokov, glasu performerja, pojavljajočimi se svetlobami, ki spet izginejo. Vse, kar se dogaja, temelji izključno na zaznavnem in zaznavanje s tem tudi bistri. Pokrajino naseli globok mir. Na vsakem od teh otokov vznikne – kot bi se mi prišla predstavit – neka vizualno-miselna pojavnost in hitro ugotovim, da si jih ni smiselno zapisovati v zvezek, v kronološkem zaporedju, ampak raje neposredno na zemljevid. Dokler ena od njih ne oplazi moje zavesti še z neko dodatno informacijo: da je »iz 2. sloja«. Začudim se, kaj naj bi to pomenilo – morda, da je na 2D zemljevidu dozdevno na isti lokaciji kot kaka druga, a v več-dimenzionalnem prostoru ne biva v istem sloju-? Ne pustim se preveč motiti, le zabeležim. In pride še naslednja, ta je »iz 3. sloja«, slednjič pa tudi ena »iz 6. sloja« … Na tiste iz 4. in 5. očitno ne naletim. Naletim pa takoj po koncu scora, ko vsi začarani mezimo iz dvorane in svojega »tripa«, na Snježano. Objemajoče me poboža po hrbtu in reče: »Ej noro, meni se je zdelo tako vse slojevito in čisto razplasteno«.

Kako radi rečemo »prenos misli«. Pa v resnici ne gre za noben čira-čara. Ljudje s svojim delovanjem, prisotnostjo ali že samo z intencionalnostjo sprožamo drobne kamenčke v polju. Polje jih procesira. Tudi take enormne kompleksnosti, kot jo premore polje, si npr. ne moremo zares predstavljati. A prav zato se v njem ustvarjajo vselej še povsem avtentične frekvence, splêti in pojavnosti. Ko se dovolj kalibrirajo, postanejo zaznavni – tj. načeloma dostopni vsem. Zato lahko Snježano in Radharani oblije enaka izkušnja, in ne ker bi »ona brala moje« ali »jaz njene« misli. Naj bodo torej še tako mikro, take situacije (in prepoznavanje teh) dregnejo naravnost v srž individualistične ideologije, ki se nam vsiljuje za »naravno samoumevnost«: jaz (kot neka izolirana entiteta) in moje (npr. ideje, za-misli, spoznanja, …, patenti itd.).

Skoraj bi rekla, da je v tem tudi neko značilno »prekletstvo« ustvarjalcev, ki smo prav s svojim delom razvili drugačen zaznavno-spoznavni aparat. Po eni strani tako izkušenjsko še kako dobro vemo, da se najbolj kreativne ideje razvijejo, kadar z delovanjem sprožimo proces, dopustimo, da se odvije nekje vmes/v ozadju/mimo nas, in nato predvsem pozorno opazujemo-poslušamo, kaj nam javlja nazaj. Kako nekompatibilne z ustvarjanjem so tendence po načrtovano nadzorovanem postopku, kategorično predpostavljenih oblikah in takojšnjem rezultatu/izidu (kot neposrednem sosledju namera-dejanje-rezultat), odlično ponazori Bernadettina formulacija na delavnici: »Let it inspire you«. Sicer močen vhod, ki pa se kaj lahko spremeni v definicijo nemogočega navodila (‘impossible instruction’), če bi ga želeli izvesti takoj (brez časovnega zamika, ko se vpija v zavest) in takoj videti rezultat[8] (kar postati navdihnjeni). Po drugi strani pa smo tudi ustvarjalci vkulturjeni: s sleherno vsakdanjo prakso (ne)vede vpisujemo vase (vadimo) kulturne ideologije, ki so zato enako trdovraten del nas. Ne le, da moramo, tudi želimo si imeti-svojo-avtorsko-idejo, izumiti-svoj-format, napolniti-biografijo-s-svojimi-referencami itd. Da tu ne gre samo za »vpliv pogojev dela na umetnika«, ampak za tako globoko vraščenost ideologij, da postanejo naša »druga narava«, lahko udeleženci izkusijo in raziščejo npr. že samo v kratki vaji na Zrinkini delavnici: položiti roko na telo ležečega partnerja in brez kakršnegakoli namena/intence samo pustiti, da se odvija medcelična komunikacija. Ker se človeku tisti jaz-in-moje (identificiranje z namenom, učinkom, doprinosom, rezultatom svojega-dela-na-drugem itd.) vzbudi tako samodejno, ta vaja resnično ni mačji kašelj, če jo izvajaš oprisoteno in iskreno.

Težko se je v taki na glavo postavljeni kulturi povsem prepustiti dejstvu, da ideje, izvirnost in presežnost niso v celoti naše. Da se ne pojavljajo nujno niti v takih oblikah niti na tistih mestih, kjer jih predpostavljamo. Da se jih pogosto ne da niti zlahka ujeti in ubesediti, ker samobitnosti prav nič ne zanimajo naše kategorizacije, še manj pa vrednosti in hierarhije. Da ne razvoj ne avtentičnost še zdaleč nista enaka novemu. In da je ravno tisto, kar ljudje najbolj rabimo, iščemo in hrepenimo za tem in kar zato še vedno tudi najbolj deluje, pravzaprav starodavno: občutek smisla, uglašenosti in polnosti. Simpozij se s pisanim nizom sopostavitev v tem smislu izkaže za odličen eksperiment in slednjič daje vedeti, da morda ključ ustvarjanja in kontinuitete ni niti v novi-ideji niti v formatu in tudi, da noben ključ ni stalen. Ko se tako npr. ponovno odvije score Uglaševalni prostor-2, ta niti slučajno nima enakega učinka: ni tistega miru, poetičnosti, ni začaranosti. Tudi če lahko imenujem vsaj dva drobna dejavnika, ki sta bila v njem drugačna (da nismo dobili zemljevida in da se tokrat performerjev glas sliši bolj razločno, s čimer pomen nadvlada zvočnost), vem, da je bilo v resnici vse drugače. Vedno je. In pomembno se je vkoreniniti v iskreno prepoznavanje – ker se edino tako lahko spoprijateljimo z življenjem.

Predvsem pa edino tako šele zares lahko ozavestimo tudi tiste historične premike v umetnosti, ki so paradoksalno prelomni ravno zato, ker so subtilni in ničesar ne lomijo, rušijo. Ne kričijo. Niso deklarativni. Niso tvorni v svojem (ne)kaj (akciji, ‘statementu’), kot je to razumela generacija ‘zero-emotional-intelligence’ babyboomerjev. Zaverovani vase in v svoj kaj slednji v ničemer, kar ustvarja(jo) generacija(e) za njimi, ne prepoznajo (sploh ne zmorejo prepoznati) drugega kot nekaj, kar »je že bilo narejeno v 70-ih«. Kako tragikomičen je ta tisočkrat slišani stavek, ko enkrat vidimo, da se že samo včerajšnji »isti« score danes izkaže, da ni isti! Še enak ni, saj ga kot vse drugo veliko bolj kot oblika določuje način: nek vselej spremenljiv, intersubjektiven kako, ki je prav v tem svojstven, pa tudi neprisvojljiv. Če generacija babyboomerjev že kdaj res mora izreči kaj o generaciji umetnikov za njimi[9] (sicer se raje ukvarjajo s sabo), išče njihovo kvaliteto na povsem napačnih mestih in je (kako nenavadno!) običajno ne najde. Ta pasivna manira sleposti-gluhosti tako ves čas podmuklo vsiljuje, da naj bi se ti ustvarjalci glasneje zavzemali/predstavljali/borili/grebli za prepoznavnost. A to preprosto ne gre skupaj, saj bi zanje to pomenilo, da so zanikali sami sebe. Če razumemo, da so radikalno-tiho prekinili z ekscesno, ekscentrično ekstravertiranostjo in našli presežnost ravno v dovzetni, prepustni zmožnosti predanega (‘surrended’) poslušanja-opazovanja, potem pač ne moremo pričakovati, da jih bo zanimalo glasno-vpiti-sebe-čez-vse. Ali strnjeno: ne, niso naredili nič prelomnega, ker je njihova prelomnost v zasuku fokusa z narediti na dopustiti in z iskati-pozornost na razdajati/pokloniti sebe svetu.

Razumevanje teh generacijskih relacij je še kako pomembno, če naj razumemo tudi, da a) določeni načini in dogajanja na simpoziju niso le slučajni stranski produkti, ampak natančno tisto, s čimer se ti ustvarjalci ukvarjajo; b) da sodobnih pogojev za delo niso ustvarili le birokrati »od zgoraj/zunaj«, ampak so tudi produkt historičnega, generacijsko pogojenega procesa znotraj umetnosti; c) da je včasih prakse in/ali vektorje, ki so dosegli svojo mejo in se le še zaletavajo v lasten zid, preprosto bolje prekiniti, končati, kot pa zastaviti vse za njihovo kontinuiteto, ki tako ne daje praznega prostora za karkoli drugega/drugačnega. … Pa reči slednje egocentrikom! …

Performativna instalacija Špele Trošt je pravzaprav čudovito sprožila in pretestirala vse te poante. Čeprav se je nekaterim zdel zadnji del precej iztrošujoč, pa mislim, da je v kontekstu simpozija ravno ta nenamerna in neljuba »vloga« podprla celostno rdečo nit. Ko Špela začne svoj performans z naštevanjem najrazličnejših honorarnih del, ki jih je že kdaj opravljala – to poimenuje sekundarna biografija –, začutim, da bi ta pristno bizaren niz lahko spremljala še ure in ure. Bolj kot iz tistih del veje neka skrajna nepomembnost, bolj razprostirajo neprecenljivo bivanjsko tvornost: to je njeno življenje. To niso CV-ji s ‘top-shit’ referencami, to so naša življenja. Od tod začutljiva polnost. Kombinacija del, ki si je nekdo s pripoznanim poklicem, v katerem preždi skoraj pol stoletja, verjetno res ne bi mogel zamisliti (si pogosto ne predstavlja niti, da so to res dela), tako drami ravno našo predstavno zmožnost. Niz prekarnosti je že sam po sebi svojevrstna umetniška stvaritev. A ravno, ko začnem upati, da se bo »spontano-povabljeno« razvil tudi v kolektiven niz še vseh naših nepredstavljivih »jobov«, Špela prekine naštevanje in se poda za računalnik. Ha?! … pa ne, no …

Od tu dalje sledi predavanje, polno intelektualnih têrminov, predvsem pa citatov in imen – Imen! Takšen pač je akademski, intelektualističen svet: suh, v predpostavki, da se tehtnost nahaja v neki določeni obliki, in ker pod pretvezo nevtralne objektivnosti izganja vsakršno izraznost in poetičnost[10]. Šele ko izvem, da je Špela v resnici predstavljala svoj doktorat, se mi umesti občutek, da nikakor nisem mogla iz predavanja razbrati njenega glasu (miselno-čustvenega odnosa do problematike). A veliko bolj kot v slednjem vidim pomenljivost v tisti samoprekinitvi. Ne v smislu legitimne izbire poteka performansa, ampak kot mehanizem nezaupanja vase in kar imaš dati svetu, ki se je že davno vnotranjil v telesih. Strukturna točka, iz katere sije, kako Baby-boom generacija z odsotnostjo prepoznavanja kvalitet generacije za sabo te ni le ignorirala (‘ghosted’), ampak je svojo odklonilno perspektivo inštalirala globoko v um naslednikov, ki so se slednjič naučili verjeti, da naj bi se kar sami utišali.

»Odsotnost teles«, ki se morda kaže le kot tematika neke generacije[11], daleč preseva robove umetnostno specifičnih vprašanj, saj se kot rak-fascinacis razrašča v odsotnost česarkoli. Tisto rušenje zidov vseh možnih tradicionalnih institucij slednjič ni priskrbelo le odsotnosti-mastodontov, ampak je, ne da bi videli kdaj in kako, v odsotnost porušilo tudi en bivanjsko nosilen zid: koncepcijo (skrajne) meje. Od tu dalje pa to ni pot v večnost, ampak je prosta pot za razraščanje vse več oblik in vse bolj normaliziranih patologij[12], ki jih generira popolna, absolutna odsotnost stika-z-resničnostjo. … Ko v predavanju zaslišim spet tisti dve »magični« imeni Ambramovič in Cage, me dokončno odklopi. Spet-in-še-vedno ta Cage in njegova tišina! Glej, že naši davni predniki so vedeli, da najbolj pravo in prelomno tišino najdeš na pokopališču. In tam se okrog nekdaj-čutečega telesa zberejo še-čuteča telesa ter s spoštovanjem (‘respect’) položijo vanjo nekaj, kar pač ni in nikoli ne bo nesmrtno, nekaj, kar ni ne novo ne staro, ne napredno ne tradicionalistično, ne umetniška konvencija ne družben konstrukt, ne iznajdeno ne izumljeno, ampak je preprosto resnično in zato dragoceno. Prosim, Špela, povej mi še kaj o teh tukaj, o tej tvoji fantastični biografiji, prosim, pestuj še malo tisto računalniško miško z dlanjo v dlani, s tem resničnim telesom, v katerega se lahko vživim! … Kot razberem iz pogovorov po predavanju, se tu nekje k mojemu toku misli začnejo pridruževati še druge molčeče prošnje, da bi se ustavila vsaj pri sedmem, enajstem, ne, petnajstem prenosniku, ki jih je nosila enega za drugim na oder[13]; da bi ustavila videoposnetke grizenja in rezanja telesa; da bi se nehalo in bi lahko šli iz dvorane …

Naj se še tako sliši kot kritika, moj poudarek je, da na tak način Špela ustvari odličen teren za preverjanje. Najprej dejstva, da naša kljub vsemu še vedno prisotna telesa niso prav nič začutila tiste numizmatične odsotnosti teles, ampak pač prisotnost računalnikov. S prenasičenjem (tj. pretiranim številom prenosnikov oz. z aktom prinašanja še novega in novega na oder) pa smo dalje skozi lasten odpor lahko povsem dobro preverili tudi, da si ljudje še kako delimo občutek in intuitivno prepoznavanje, kdaj je nečesa dovolj, da je šlo čez mejo. Ne, ni »zgolj« subjektivno in relativno! Občutenje je védenje.

[Trčenje zapiskov z ene in druge strani:
predavanje Špele Trošt – delavnica Bernadett Jobbagy (20.10.)]

Šele z zanavanjem-občutenjem pa lahko sledimo tudi bolj subtilnim manifestacijam informacij, ravnem, ki v svoji poetičnosti niso nič manj pomenljive in zgovorne. Le z občutenjem lahko tako tudi  spremljamo, kako stvari prihajajo k sebi iz različnih smeri. Kako drug drugemu s hrbtne strani neki pristopi, ki človeka odrežejo, prihajajo naproti drugačnim pristopom, ki človeka povežejo. Kako se zapiski z večernega predavanja (zaradi neopaženega zasuka zvezka, ki sem ga tudi poljubno odprla) na moje lastno presenečenje zaletijo v zapiske od zjutraj – in si tečejo naproti. Ali pa tudi, kako Rok Vevar na svojem predavanju izvleče natančno tiste Barthesove stavke, ki so me s tega konca vrnili nazaj na moje čiste začetke, v mojo prvo predstavo, kjer jih je performerka brala tik pred publiko z lista, ki ji je zakrival obraz – stavke, ki so očitno tako prepojeni z vibracijo svojega pomena, da v kateremkoli času, na katerikoli strani kateregakoli lista znova in znova spregovorijo natančno o tem istem večsmernem vračanju-napredovanju skozi čas, o Grkih, ki »so stopali v smrt s hrbtom naprej: pred seboj so imeli svojo preteklost«[14]. Ta srečevanja, kjer stvari samim sebi tvorijo lakmusov papir in se na nepričakovanih vhodih-izhodih dopolnjujejo, osmišljajo in izpolnjujejo. Zato je tudi iskrenost-ki-ima-stik-z-resničnostjo pot v intelegibilnost, skalpel, izpod katerega priteče čarobnost.

Vprašanje iskrenega preverjanja našega delovanja, začutenj, percepcij in učinkov se je pravzaprav po malem javljalo ves čas simpozija. Ko je npr. na Zrinkini delavnici nekdo odkrito priznal, da mu je kot popolnemu plesnemu laiku dotik precej stresen, smo mu najprej vsi začeli navdušeno razlagati, zakaj za nas ni. Tako najbolje preslišimo svojo lastno »samoumevno belo laž«. V krajši debati pa smo se vseeno prebili do prepoznanja, da je dotik v resnici tudi za nas stresen – le da ta stres ne pomeni nekega dramatično močnega občutka. S prakso se nam je ta le postopoma skrčil na droben, komaj opazen moment, s katerim smo se preprosto naučili drugače upravljati (zavestno dopustiti, da pač je, dokler se ne pretvori). Enako kot s stresom pa smo se naučili tudi drugače upravljati s samim dotikom: se mu razpreti, ga spustiti k sebi, preusmeriti fokus s pomena na senzoričnost, priklicati izkušenjski spomin na dobrodejnost dotika[15] in ga vendarle tudi drugače koncipirati (razdvojiti intimnost od seksualnosti). Če bi držalo, da dotik za nas ni ali da res ne razumemo, da/v čem je dotik stresen, potem ne bi vanj vstopali s tistim značilno pozornim spoštovanjem, tik preden se dotaknemo. Zakaj bi nekaj tako vrednega zavedanja in od koder izvira temelj somatskih praks, zanikali?

In zakaj bi zanikali, ko ne gre niti za nekaj posebej pomenljivega? Ker sem podobno prakso gibanja-risanja z ogljem, kot jo je Bernadett predlagala na svoji delavnici, enkrat že izvajala v projektu Knjiga oglja[16], sem se tokrat odločila raje opazovati druge med izvajanjem. Še vedno me je namreč intrigiralo nekaj, česar že takrat nisem želela kar spregledati: da so tisti drobni preskoki z gibanja-kot-plesanja h gibanju-kot-risanju (in vice versa) vedno nekako umetelni. Tako po moji izkušnji kot zdaj vid(e)nem od zunaj to premeno vselej nekako izsilimo. Še natančneje, izsilimo kontinuiranost. Naj še tako drži, da z gibom tudi izrisujemo prostor in da ni risanja brez gibanja, se v scoru, ko paličico oglja držiš samo v roki in je risalna površina le na tleh, ta povezava ne razvije »po naravni poti« – nič te ne privede do nje, pač odločiš se. Zakaj se torej ne bi iskreno ustavil za trenutek in nato neizumetničeno menjal modus? Nas je res tako strah, da bo šlo vse v franže, če se bomo kdaj v čem ustavili? Je to tudi nek sfižen, morda celo obolel del našega pojmovanja kontinuitete?

Včasih je težko razumeti. So pa tudi situacije, ki so zelo jasne. In prav zato je (ne)iskrenost v njih toliko močnejše medrelacijsko orod(ž)je. Na predstavitvi plesne prakse Dejana Srhoja smo se po uvodnem praktičnem delu, kjer smo sodelovali vsi, v pogovoru kratko zadržali pri odprtosti te skupine. Med udeleženci so bili namreč tudi ljudje (podobno pa so izkusili tudi nekateri nenavzoči), ki so se želeli priključiti skupini, pa so jim bila vrata zaprta. Tako se sproži vprašanje, zakaj potem prakso/skupino predstavljati kot odprto in jo tudi imenovati Kompozicija razlik, če temu ni tako. Ker mi je kristalno jasno, da tovrstne neiskrene (samo)predstavitve najpogosteje izhajajo iz človeške potrebe po vzpostavljanju in ohranjanju pozitivne samopodobe, obenem pa tudi, kako takšne poteze druge ljudi ranijo, sem na mizo položila vprašanje: »Kaj pa bi se zgodilo, če bi takrat, ko/če nismo odprti, iskreno rekli, da nismo?« Zame je to izrazito delovno vprašanje, ki bi si ga želela skozi konkretne odgovore raziskati. Ker je bilo obenem rečeno, da se praksa ukvarja tudi z vpisovanjem plesa v vsakdanje življenje, sem za osvetlitev dodala še primer podobnega principa neiskrenosti v naši načelni odprtosti do migrantov, ampak samo če … jih ni preveč / si kot mi ne pokrivajo las / so iz Evrope in ne Sirije … skratka, vseeno naj gredo raje drugam. Na moje začudenje pa je vsa skupina nenadoma in brez navezave menjala témo. No ja, predolgo sem že na svetu, da ne bi v tem prepoznala značilne dinamike, ki se poraja, ko se ljudje nočemo/bojimo nečesa dotakniti. Tudi prav. In vendar ni prav …

… nič zabavno živeti v družbi, v kateri so spregledano zmotne ali lažne prezentacije in sprevržena pojmovanja preplavila že praktično čisto vse poklicne in vsakdanje prakse – vse makro in mikro ravni našega bivanja. Zapolnjevanje praznih mest z neustreznimi ali celo nasprotnimi pomeni je za moje oči resen in vseobsegajoč problem, ki daleč presega partikularno problematiko neke skupine. Ko npr. nek privilegiran Evropejec, pripadnik razvajenega in z ugodjem zasvojenega srednjega razreda, kar tja v en dan ponavlja floskulo »nimam denarja«[17] ali »ja, vem, vem, sem bil reven kot študent«, s tem prekleto škodljivo zapolni prazno mesto svojega izkušenjskega-nepoznavanja dolgotrajne (razredne) revščine in tako resničnemu revežu, za katerega to ni interpretacija, ampak vseobsegajoča dejstvenost (se mu ne zdi, ampak to živi), vzame še edino, kar bi mu lahko ostalo: izrekanje te resničnosti. Izrekanje, ki bi – če bi še lahko pomenilo, kar dejansko pomeni – doseglo vsaj sočloveško prepoznanje. Ne, ni zabavno, ko velike industrije, ki svinjajo planet s tonami plastike, cunj-za-en-teden itd., prazno mesto, kjer bi sicer lahko zrasla naša potreba po odrekanju nepotrebovanega, že obscenega ugodja, zapolnijo z lažnimi eko-etiketami in s kvazi »trajnostno reciklažo«. Niti plesalcu, ki se ne spušča tako daleč, to ne bi smelo biti smešno in spregledljivo, saj prav zaradi tega omniapliciranega mehanizma tudi sam ne more več dobro izrekati niti ključnih prvin in učinkov svoje lastne discipline: ko govoriš o biti-povezan (v intersubjektivnem v polju), moraš vselej poudariti, da ne misliš interneta, in če želiš govoriti o nadzoru/-ovanju (svojega gibanja, mišljenja, delovanja kot agilne odzivnosti, ki je odgovornost), se praktično utopiš v sprevrženem pomenu nadzora kot ‘surveilance’ ali pa vsaj kot načrt[18]. Toda, če se plesalec menda celo ukvarja z vpisovanjem plesnih praks v vsakdanje življenje, potem bi bilo dobro, da se res konsistentno ukvarja, do zadnjega peščenega drobca iz vulkana in v oči. Da se torej z vsakdanjimi praksami ukvarja vsaj toliko kot s plesnimi. Ker bo le tako razumel, da so vsakdanje prakse tvorne, strukturirajoče na nekih določenih mestih. In šele s prepoznavanjem teh mest bo vedel, v čem jih lahko prepiše s plesnimi – jih pravzaprav mora, če se to gre. Ja, glede tega pa sem kritična. Odkrito in z vso svojo bitjo.

[Bežen zapis, ki sem ga zaradi nepozornosti naredila na zadnjo, prazno stran zemljevida:
predzadnji dan (22.10), ob odhodu iz Stare elektrarne]

Naj za to kritičnost navedem vsaj en dober vzrok in en dober razlog. Ker si ljudje zaradi neresnicoljubnih reprezentacij še prehitro verjamemo, da nekaj že počnemo, da smo s trditvijo že vse opravili in tako ne začutimo potrebe, da bi se v stvari zagrizli bolj temeljito in začeli to dejansko početi. S tem pa družbeno spodleti še tista redka šansa, da bi nehali natolcevati o »sistemu« (kot češ neki zunanji entiteti, proti kateri smo nebogljeni), ampak se raje z vso motivacijo dotaknili sebe na ključnih strukturnih točkah ter preprosto spremenili svoje delovanje: da bi torej postopoma iz teh posameznih, a slehernih sprememb akumulirano lahko zrasla drugačna kolektivna resničnost. In da ustvarjalce spodbudim, opogumim k zaupanju, da je sâmo prakticiranje/vodenje plesno-somatske prakse dovolj – je že to: deluje, izkusili smo vsaj na simpoziju. Zato je ni treba predstavljati z bolj fino zvenečimi opisi. Čisto v redu in dobro je, če vsi preprosto razumemo, kje smo in kje ne. Zaupamo pa lahko tudi, da plesno-somatskih praks ni treba in niti ni dobro predstavljati zgolj kot prijetne (ali poskrbeti, da bi bile ves čas vsem take)[19], ker človekovo motivacijo zanje vzbuja in vzdržuje veliko bolj esencialen občutek, da so zanj smiselne. To je tista dejanska dobrobit, ki ne rabi nobene dodane vrednosti in zato tudi ne zamolčanja, da taka praksa inherentno prinaša tudi emocionalno-kognitiven napor: ob stiku z neposrednimi ‘feedbacki’ … in kaj šele ob stiku z (zaradi odsotnosti ‘feedbacka’) odtujeno družbo.

Ko v pogovoru tako vsi naštevajo le, kako jim je s to vadbo vse bolj fino, super, lažje, me sredi tega na podoben način kot s tistimi »sloji« v Uglaševalnem prostoru-1 prešine: »prototip malomeščanskih odnosov« in zatem še »nevarna točka pred samozadušitvijo v neprezračenem prostoru«. ?? Spet si samo zabeležim in dalje spremljam pogovor, ki me sočasno navdihuje in polni z vse močnejšim občutkom pogrešanja … dokler nenadoma ne izustim, da pa je meni zaradi plesa postalo življenje pogosto zajebano. Ko vame uprtim presenečenim pogledom želim ponazoriti te misli, se poskus nenamerno spremeni v neke vrste komedijo in kanček prehitro nastopi ‘timing’ za konec dogodka. Tako takrat ne uspem dodati, da pa vendarle ves ta napor tako terja, kot izvablja neko neskončno ljubezen. Ne vem, zakaj bi hotela kdajkoli zamenjati ljubezen za nek trhel »pri nas doma je vse fajn« pulir-papir. Bolj razdelana umestitev vseh teh občutij pride na vrsto šele naslednji dan, ko v teoretičnem predavanju Rok Vevar spregovori o družini kot edini celici, kjer se človek še lahko spočije od nenehne nestabilnosti v shizofrenem svetu.

Kot predzadnji dogodek se pravzaprav to predavanje odvija v treh paralelnih, soprisotnih tokovih: pojavijo se spet neke dislocirane, a specifične mikro situacije, katerih sporočilnost vstopa skozi zaznavno; bolj očiten je seveda tok, kjer se sporočilnost izmenjuje kognitivno-verbalno (predavanje, debata); obenem pa je tu tudi tisti bolj splošen preplet energij, ki mu ne moreš povsem določiti izvora, ga jasno opomeniti, obenem pa ga tudi ne moreš zanikati. Pri tem zadnjem, gre za občutek, da se je krog hitro po prvi kratki vaji, ko smo se zopet posedli, nepropustno skrčil na par subjektov, druge pa pustil zunaj, kot okolje. Rečem lahko le to, da podobno ljudje nevede ustvarimo, kadar smo preutrujeni ali negotovi vase in iščemo varnost le v najbližnjih/znanih ljudeh, ko smo zaljubljeni in/ali flirtamo, ali pa ko iz nas tiho govori neka že-vzpostavljena percepcijska razdelitev na »kredibilne« in »nekredibilne« sogovorce. Ne pravim, kaj ali da sploh kaj od tega, poskušam le nekako ponazoriti to stanje. Po svoje se mi je zdelo celo kot utelešen test Zrinkine vaje, v kateri najprej nekaj časa druge opazuješ kot svoje okolje, potem pa zamenjaš perspektivo in sebe opazuješ kot njihovo okolje. Karkoli že, vztrajalo je tudi še na dvorišču med pavzo in kasneje sem zaradi intenzivnosti svoje občutje v potrditev preverila še z dvema soudeleženkama.

V vsakem primeru se tega naslednji dan ne bi več niti spomnila, če se ne bi ravno zaradi te prevladujoče atmosfere kar zdrznila, ko je Rok izrekel, da vidi perspektivo edino v skupnostih. Misli, ki so mi sicer zelo blizu in sem jih pogosto že izrekala tudi sama. V tistem trenutku pa, kot bi mi eden od paralelnih tokov (tj. občutek energijske nepropustnosti kroga, morda celo pomešan z občutjem prejšnjega večera) z baterijo posvetil na skrito past znotraj druge paralele (tj. debate/vizije o možnih medrelacijskih rešitvah). Z vseh strani in z vso svojo težo se je name naslonila tista velika verjetnost, da se skupnost zapre, zazida, zaduši, … ne, še huje, da povsem zadovoljno potone v nevarno zaspanost in slednje več ne čuti kot alarm, kot je to značilno za človeka pod vplivom monoksida. Verjetnost, ki jo ustvarja dejstvo, da vsi vlečemo s sabo vkulturjeno nit mentalitete, kar v slovenskem miljeju, kjer ni metropol (vsega i svašta folka, kultur, ideologij, praks, vrednot), konkretnejših otokov svetovljanstva, niti več izoliranih vasi, vukojebin z eno kravo in blatnimi škornji, še Šumija in Bizeljca ne, pomeni izključno malomeščansko mentaliteto. Malomeščansko družino, ki se marinira v nikdar prevetreni samozaverovanosti in se tam notri prav nič ne »spočije od nenehne nestabilnosti«, ker v resnici potroši enormno količino (aktivno ali pasivno) agresivne energije, da za vsako ceno vzdržuje svojo navidezno stabilnost s preprečevanjem izhodov/odhodov (npr. konfliktov, ločitev) ali vhodov/prihodov (npr. kakih samosvojih osebkov, drugačnih praks, vrednot) – in ve se, da eksekutorji izločitev niso tisti, ki v ozadju to narekujejo; malomeščansko družino, ki ni prav nič podobna tisti družini-rodu (ogromni skupnosti) iz starega Rima, ampak je le še samozadostna celica jaz-in-moj-možek (+ otroci). Verjetnost, da se v tem predolgo zafrustriranem prostoru, kot dediščina prejšnjih generacij in vsakršna zdajšnjost, ustvari skupnost, ki se od znotraj kot olje v vodi takoj spet razprši na mehurčkaste scenice okrog Roka, okrog Dejana, Braneta, Maje, Radharani, židane marele. Verjetnost, ki z epidemijo in karanteno postane tudi doživeta gotovost, da skupnost, ki je družina-štirih, družina-dveh, družina-enega preprosto obždi v tem stanju tudi, ko ji ni več treba. Upala bi si označiti trenutek, ko je vse to planilo vame kot nek ‘split-second’ panični napad,

ki pa ga je enako rapidno, kot se je odvil, povsem pomiril že naslednji trenutek, ko se je kot iz vesolja[20] spustil tik nad mojo glavo droben pajkec. … polje je tako velikodušno … Ta tretji, zaznavni tok se sestavlja iz dveh delov. Prvi del vznikne že sredi vaje: hodimo po prostoru, se ustavimo, pri tem pa izmenjujemo način izbiranja smeri ponovnega premika in točke ponovnega postanka tako, da nas enkrat vodi pogled, drugič pa celo telo. Pristajam zdaj tu zdaj tam, medtem že vsaj petkrat prečim krog praznih stolov za debato, ki smo jih pred tem bolj samo markirali s torbami[21], dokler se nenadoma ne zataknem pred enim od njih. Začutim, da iskreno moja trajektorija teče točno tam, kjer stoji stol, da se ne ustavi pred njim, ne gre naokoli in kar je še bolj noro, da je to zame pomembno. Sledeč »dialog s stolom« gre takole: ja, lahko bi šla mimo, ampak, če vadim poslušanje, kam me intuitivno usmerja telo, to ni to, povozim informacijo. a pa ni dovolj že to, da si jo ozavestila? ne vem, zdi se mi, da se vedno še prelahko umaknem, opustim, in da se nekako moram naučit tudi vztrajat na svoji poti: moja strukturna točka. potem pač odmakni stol. tudi (kot bi rekel Sašo), moram pa najt ustrezen način, brez posebne pozornosti, ker vem, kako prehitro se specifičen fokus vaje prevesi v pokaži-kaj-znaš in evo že vaja-z-rekviziti. torej ni druge, kot da se zmeniš s stolom, koliko mu je pomembno, da ostane na svojem mestu, in koliko tebi, da nadaljuješ prav tam. … in tako, dokler nisem začutila privoljenja ter našla najbolj možno neopomenjen[22] način, da vendarle nadaljujem svojo trajektorijo. Če ne bi kasneje tega prizora dopolnil tisti pajkec, bi rekla, da sem avtist. A ga je. In v tem drugem delu toka vidim sebe, kako se z mirno odzivnostjo izvijem s pajkcove poti, mu pustim, da pristane na stolu, ga čepe zraven opazujem, kako preišče sedalo, in se slednjič spusti na tla, kjer se odplazi dalje po svoji trajektoriji, da lahko sedem nazaj. No, kaj pa mi zdaj to daje videti? Zakaj pa zdaj, sredi resne debate, ki me zanima in v kakršni človek navadno ne kolovrati okrog stolov, in celo kljub moji araknofobiji, zaradi katere me v slabem čustvenem stanju lahko še tak droben pajek vrže iz tira, nisem imela nobenega problema začasno pač menjati svoje pozicije/smeri?!

Ker je bilo očitno tokrat pomembno za pajkca, zame pa ne toliko. In ker so že dnevi simpozija (praks) pred tem mikro dogodkom dovolj temeljno ogreli in opolnomočili telo-zavest, da je lahko še v istem trenutku prepoznalo strah, razločilo svojo iracionalnost od preteče namere/dejanja drugega (in s tem strah od osebka) ter se tako na ta strah tudi drugače odzvalo. Ogreli so torej natančno tisto senzibilnost oči-uma, ki jo v umetnosti in življenju krvavo rabimo, da ne zdrsnemo v sovražnost, v (iz strahu izhajajoče) agresivno odrivanje, ignoriranje, odstranjevanje, stran-držanje drugih-kot-grožnje, da ne potonemo v otrplost, v kateri se ne moremo dotakniti niti sebe, se razkleniti iz bube in odreči nebistvenemu za nas, izmenjevati sebe z drugimi (subjekti-s-svojim-življenjem), in ne nazadnje v nezmožnost predstavljati-si: da vse to prihaja k nam z darilom in kakšnim. V tem je vitalnost vključujočnih kontekstov. Prežamejo te, da noben tak slab trenutek, slab dan, ne more prevzeti vajeti in izničiti osnovne naklonjenosti do ljudi, zadev, drugih bitij.

Ponavljam, kjer le morem, da sta na svetu samo dve osnovni silnici: ljubezen in strah. Vse ostalo so derivati ene ali druge. Če strnem vse do sem, nam simpozij daje videti, kako je, če smo uglašeni na prvo. Preskok, ki ga rabimo in nam je zaenkrat še tako neoprijemljiv, pa je poskrbeti, da smo tako uglašeni tudi izven simpozijev, delavnic itd.: tudi oz. ravno ko gre za našo produkcijo, reference, preživetje, uveljavljanje. Torej, na tistih mestih, kjer nas še kar vodi strah … ki vodi v togost … ki vodi v egocentrizem … ki ne vodi nikamor … Na mestih, kjer (še!) ne zmoremo iskreno prepoznati, kdaj je in kdaj ni za nas neka produkcija[23] (ali nagrada) esencialno pomembna, povezana z našim smislom, naš strukturni vektor, momentum ‘now-or-never’; kdaj je in kdaj ni to za drugega; kdaj je naše in kdaj delo drugega bolj doraslo, reči to naglas, povsod; in glede na to izmenjevati, poklanjati drug drugemu dostop, pot. Pa bi bilo to še najbolj tvorno za spremembo relacij v umetnosti in tudi celotne družbene slike. Ko vsak misli zase, da že ima to zrelost, pravim, da je to najboljši način za blamažo. Pravim, da vse resonira, pozna se, kdaj izhajamo iz prepoznanja in kdaj impulzivnega »doseganja-svojega« za občutek zmage (ega). Pozna se vsakič, ko se uglašeni na strah zaciklamo v svojo »edinost« in se ne zmoremo odreči ničemur, kar je za nas kanček-bolje, tudi če je zato drugemu neznosno-slabše.[24] In problem te edinosti je, da nam ne dopušča niti tanke vrzeli vsaj za sebičnost.

Dobro ste prebrali – v času, ko vsi Fafangli, priznani akademiki in palčki iz sosednjih pravljic lajajo v luno, naj-ne-bomo sebični[25], jaz navijam, da bi si sčasoma dovolili vsaj toliko sebičnosti, da bi prekinili medsebojno tekmo odganjanja in/ali ignoriranja soustvarjalcev, s čimer sebi odnašamo najbolj zainteresirano publiko: človek, ki sam ustvarja, tudi rad spremlja ustvarjanje, kajne. Si dovolili biti še bolj sebični, tako zelo sebični, da bi končno razumeli, da takrat, ko odstraniš druge (in v tem nisi edini), s tem ne napraviš več možnosti zase, ampak osiromašiš, ošibiš svoj lasten prostor do mere, ko ta ne zmore več podpirati niti tebe samega.

Še kako prav ima Snježana, ko v pogovoru reče, da smo se »doslej preveč ukvarjali s sabo in bi morali začeti bolj podpirati drug drugega«. Vem pa tudi, da to ne drži za vse enako, da so nekateri medtem trkali na vrata ali zaman poskušali komu kaj podariti, slednjič pa omagali ali odšli. V predolgotrajnem procesu (aktivnega ali pasivnega) medsebojnega nasilja nekatere tudi za vedno izgubimo, izginejo iz discipline in socialnega življenja. Izguba je vzajemna. Zato se strinjam s to mislijo, a je sama ne znam pospremiti le z navdušenjem, saj čutim tudi zadržanost – ‘respect’. Do ljudi in do dejstva, da zadnja meja (fizična in psihološka) obstaja. In da je prekoračenje nepovratno. V tem smislu simpozij tudi sebi nazaj ponudi odgovor o kontinuiteti v umetnosti: pokaže nujnost, da ločimo vprašanje kontinuiranosti-discipline in tega, kar-mi-počnemo. Da moramo za nadaljevanje discipline, mi z marsičim tudi prenehati … pustiti prazno mesto prazno … Še lisica, ki se ujame v past, ve, da je bolje kdaj celo sebi odgrizniti nogo, kot pa se perpetuirati v nagačeno večnost, pribito z žebljem na steno.

Moramo pa tudi v nečem vztrajati. Zdi se tako samoumevno, da človek kar pozabi eksplicitno izreči: vztrajati v prakticiranju plesno-somatskih praks. Redno in dolgotrajno. In vanje čim bolj redno in dolgotrajno vključiti čim več ljudi! Čeprav vem, da me v življenju zgolj štirje dnevi simpozija, pa naj so bili še tako polni, ne bi mogli pripraviti za tisto, kar se je zgodilo na zadnji jutranji delavnici, pa so mi vsaj dali možnost videti, čemu dolgotrajno in čim več ljudi. Zrinkina vaja je od začetka in skoraj do konca potekala na tleh (povsem domača situacija za plesalca). Za razliko od prejšnjega dneva, ko smo se vsi gnetli na kupu v medsebojnem dotikanju, tudi z nosovi in usti, tokrat Covid niti ne bi smel biti problem, saj smo vajo izvajali vsak posamezno. Pa se je vseeno, prvič in edinkrat od začetka epidemije do danes, tudi meni zgodilo: odpor do stika. Ko nikakor nisem mogla spustiti teže v tla in zmehčati telesa, sem najprej vzrok pripisala mrazu. Pa sem si slednjič vendarle morala priznati, da to drži le delno, saj mi je obenem glavo polnilo tudi z izumljeno mislijo na »kužen« pod, dokler se nisem slednjič umaknila iz dvorane. Kako smešne so naše iracionalne poteze, govori že to, da sem se potem na praktikablih vseeno ulegla, obenem pa je bil v resnici tudi pod v dvorani sveže pomit. A dejstvo je, da sem prvič tudi sama izkusila, kako se v zadnjih letih počutijo premnogi ljudje, ko doživljajo paranoidne občutke ob stiku. Paranoidnost mi je tako tuja, da me je že na prvi jutranji delavnici povsem frapirala Draganina izjava, da »smo drug drugemu ‘enemy’«. Tudi ko mi je razložila, da je bilo mišljeno v smislu telo-telesu (kot nas želijo prepričati zaradi epidemije), sem sicer razumela, a še kar ne telesno. V zadnjih dveh letih nikoli nisem čutila telesnega odpora[26] do stika, dotika, objema drugega (telesa-človeka). In šele ko sem si izrekla slednje, sem s hvaležnostjo ugotovila, da ga pravzaprav tudi tokrat nisem: ne do soljudi, ampak, če že, vsaj samo do poda.

Informacija, ki govori, da v velikih, dolgotrajnih družbenih krizah ostanejo v nas zdrava (ali vsaj dovolj izpravna, da jih je možno obnoviti) samo tista mesta, ki so dovolj globoko ukoreninjena v nas. Zmožnost, da s telesi živimo drug ob drugem, pa potrebujemo vsi, ne le plesalci – in ne bomo je dobili z maskami, izolacijo, s cepivom, čarobno paličico, ki svet »naredi varen«. Lahko pa jo dobimo vsaj z dolgotrajnim, rednim prakticiranjem intersubjektivnih somatskih praks. In te prav s tistim inherentnim naporom vzgajajo tudi samodicipliniranost, ki je odpornost. Naj komu samodiscipliniranost še tako smrdi, plesalska je za razliko od represivne vojaške (da ne omenim kitajske[27]), obenem vsaj tudi človeška in dihajoča.

Aljini in Rokovi predstaviti Mark Fisherjeve obravnave depresije, ki (kot je sicer v humanistiki splošno znano) izvira iz družbenih odnosov in je razredno vprašanje, a se posameznikom vsiljuje/prikazuje kot njihov individualen problem, lahko nekaj dodamo. Ravno zato, ker izvor depresij, paranoidnosti ali katerihkoli drugih derivatov strahu ni individualen[28] in nam je zunanji, se lahko individualno, vsak zase in pri sebi odločimo, da se ne bomo uglaševali nanje. Se uglašujemo na nekaj drugega. Se namensko, zavestno razpremo ravno, ko vse trobi, naj se zapiramo. Še lolosi v reki vejo, da morajo, kdaj plavati tudi proti toku. Občutek varnosti, ki je intersubjektivno zgrajen, vzpostavljen z-in-med propustnimi ljudmi (ne le sorodniki/bližnjimi), ni le posledica varne zaščitenosti, ampak je tudi orodje, ki ščiti. Ker je zdravje stanje resonirajočega telesa.[29] In ker je bolezen stanje, ko je telo vrženo iz resonance in celice ne morejo več komunicirati med sabo. Score, ki deluje tako, da je hkrati metoda in rezultat.

[Zemljevid s sprotnimi zabeležbami občutenih pojavnosti:
prvi dan (20.10), med scorom Uglaševalni prostor] 

Vidite, ne rabimo nujno skupnosti, še novega in novega kroga in/ali formata, v katerem se kaj zlahka potem od znotraj vleče ista stara gnila nit. Tudi solidarnosti[30] ne rabimo – te še posebej ne, ker je v njej imanentno poskrit koncept hierarhičnosti, tisti subverzivni »pomagati-nekomu«, s katerim se simbolno pozicioniramo (s svojo dobroto) nad drugega (ubogega in po možnosti potem še dolžnega). Če si že samo tolikokrat izrečene/slišane stavke ti lahko kako pomagam? / veš koliko smo mi njemu pomagali! / a mi pomagaš preseliti kavč? spremenite v lahko kako sodelujem? / veš koliko smo mi z njim presodelovali! / a lahko preseliva kavč?,  lahko začutite relacijsko razliko. Ljudje, ki preprosto razumejo, da živijo v kolektivnem svetu, niso nič posebej solidarni, ampak pač živijo to kolektivnost, skupaj so v tem[31]. Popolna družba ne obstaja, obstaja pa optimum, ki nam ga simpozij jasno razprede: kolektivnost kot način prostega prehajanja med konteksti in skupinami, v katere nihče ni zaklenjen, ne puščen na njihovem pragu, vtaknjen v ‘ready-made’ škatle/kategorije, ni pomemben, a je hkrati nepogrešljiv. Modus operandi, ki spoštuje dogovor in obenem pozorno (nepermisivno) dopušča, da se znotraj ali zunaj studiev, služb, domov sopostavljajo raznolike pojavnosti, predlogi, sprožilci, vrzeli (ki učinkujejo ali ne), preverjajo sami sebe, in se nam poklanjajo kot darilo-ki-daje-videti. Kolektivnost, ki pomeni to, kar pomeni: da je v resnici vseeno, čigava je roka, ki se ti priključi, ko seliš kavč, na sprehodu, po predstavi na hrbtu, če se deli s tabo in si ob njej preprosto sprejet. Ker sprejeti lahko sprejemamo. In ko sprejemamo, lahko radovedno opazujemo in nas drugi/-o iskreno zanimajo. Tako človek začuti tisto najbolj dragoceno živost, s katero v vsej svoji polnosti izgoreva svojo snov in je pomirjen s svojo smrtnostjo.

Tako je neka skoraj neopažena generacija za tisto, ki je razkazovala svoj potentno poln akumulator, prepoznala težavo, prenovila (ponovno navila) ter priklopila nek prastar del: alternator. V času predolgih osamitev, ko se akumulator že zdavnaj sprazni in se tudi ob ponovnih kratkih srečanjih ne (na)polni več, pa je delujoč alternator neprecenljiv. Na to, kaj rabimo, simpozij odgovori že samo s tem, da postavi vprašanje, kaj rabimo, česa pravzaprav ne in česa sploh ne. Odgovori tudi s tem, da opazovanje je praksa. Praksa, s katero morda ne prebijemo fizikalnih nepredstavljivosti (kot je npr. izvenprostorskost), se pa še kako dokopljemo do tiste (za človeka in ustvarjalca) bolj ključne zmožnosti predstavljati si konkreten čas-prostor, v katerem živimo, in kako je v njem tudi drugim. Praksa, s katero lahko črpamo iz neke fantastično inspirativne kombinatorike, ki jo samo življenje avtentično razprostira zdaj v mikro, zdaj v makro pojavnostih (kot je tudi epidemija). Bi si lahko npr. še tik pred tem predstavljali, da smo nenadoma tam, »kjer se / vse in vsi preprosto ustavimo, kar sredi neke geste«[32]; da se nenadoma vsi ljudje na ulicah in po gozdnih poteh gibljejo kot sredi ogrevalne plesne vaje »bomb-shield«? Če smo dovolj senzibilni, da nekaj v nas zazna že tam daleč nazaj-naprej, ko prvič vstopi in nimamo še nobenega drugega oprimka, da bi sploh lahko umestili, in če opazujemo, kako polje dalje razpreda vznikajoče drobce, vezi, poetičnost, ki govorijo sami po sebi, je to vsa genialnost, ki jo potrebujemo.

***

Bi si lahko predstavljala, da prvi dan simpozija v Ogrevalnem prostoru-1 moja roka na zemljevid nakraca »sem na drugi strani otroštva« in se zadnji dan po (ne vnaprej predloženem) scoru Viktorije Bogdanove z risarskim ogljem potopi v »en lep otroški spomin«, da s tem zdaj-tu (enako kot že v otroštvu) začutim popolno absorbiranost v neko dejanje (risanje-ki-je-čistiti-potok), dokler se okrog risbe spet ne zberejo udeleženci in Snježana pogleda nazaj, rekoč: »Jaz pa gledam, kam si ti izginila«, ta skoraj dobesedno enak stavek, kot mi ga je že takrat rekla mama, ko sem se šele zvečer ponovno oprisotila doma – in da tako iz druge smeri trčim točno na tisto točko zemljevida, kjer iz otroštva (kot Grki od smrti k rojstvu) gledam sebe na drugo stran v odraslosti? Predstavljalo si nas je – kako se srečamo v Viktorijeni risbi, v kateri se nevede zlivajo likovne poteze človeka, s katerim sva se ljubila, a je zbolelo, in poteze mojega najljubšega umetnika, ki ga je zajelo izginjanje, v tisti stari dobri analogni risbi, kjer so še zadnji analitično-opisni drobci transformirani v čisto poezijo, tako čarobno, ker iz nje veje popolna zdravost: manifestacija, ki zdravi – resoniranje skozi vse.

V hribih na melišču nekdo sproži plaz kamenja.
Stoli od zadaj: sem na drugi strani otroštva.
Včasih od vsega najbolj opaziš nenameren žebelj v steni.
Svetloba se dviguje s stopnic, kot se iz kleti razleza vonj
domačih jabolk, kutin – pozabljenega zlata.
Naveličaš se slike, jo snameš, a kaj ko ostane
svetel kvadrat, ki so ga leta obkrožale saje.
Tu ni tuš. Je razsejanost kavča, hiša že povsem
mračna, le skozi zahodno okno se še siplje gosto rumena
sončnina. Stopiš ven, na travniku slišiš, kako se
v sobi prasketanje spuščajočih zaslomb sproprijatelji s črički.
Potem nekdo odpre hladilnik, iz njega zaveje hladen LED sij.
Brlevka ugasne sama, ko začuti, da si zaspal.
[2. sloj] Ob ribniku sta se srečali: kamnita žaba in
deklica, ki ji vodnjak teče iz ust.
[3.sloj] Nekdo postavi zložljivo piknik kamero v senco.
In v 2. sloju vedno sesa plažo ob dveh ponoči.
Soočiti se bo treba, da se enkrat veke pač spet odprejo. [6. sloj]
In da v hribih na melišču, med bralnim prostorom,
zidom in kotno krajino, vselej kak kamen sproži.

[Pesem je prepis zabeležb z zemljevida, v zaporedju kot sem se premikala po prostoru. Glede na to, da sem prepis naredila ob zaključevanju tega besedila (ko sem zemljevid fotografirala za oddajo), zabeležb pa se pred tem nisem več spomnila, so me vse te povezave dokončno presunile. Pesem vsebuje le nekaj manjših jezikovnih popravkov. (9.11.2021)]

[1] Koreografinja, performerka, multimedijska umetnica in krajinska arhitektka.
[2] Plesna umetnica in certificirana MSP (učiteljica somatskega gibanja (MSP IDME in CMA–SP pooblaščena analitičarka gibanja).
[3] Z naslovom Moja pojavnost nima več ostrih robov.
[4] Z naslovom Kako se plesna praksa vpisuje v življenje.
[5] Z istoimenskim naslovom Umetnost in kontinuiteta.
[6] Z naslovom Drawing lines / Črte risanja
[7] Arhitektka, pesnica in likovna umetnica iz Bolgarije.
[8] Zaradi daljšega časa, ki ga potrebuje telo, da lahko nove principe tudi zares izvede (čeprav jih sicer že prej razumemo), potrebujejo učitelji somatsko-plesnih veliko potrpežljivosti in zmožnosti dati-času-čas. Predvsem pa morajo razviti zmožnost zaupanja, saj zaradi kratkega časa delavnic/klasov pogosto sploh ne morejo v celoti opazovati procesa učenja svojih praktikantov. S tega vidika ima npr. Dejan Srhoj veliko srečo in privilegij, da lahko tekom večih let konsistetno spremlja spreminjanje svojih udeležencev.
[9] Generacije zdaj že v srednjih letih, na zgornji meji katere so ravno Snježana Premuš in večino ustvarjalcev na simpoziju, pa tudi recimo preostali ustvarjalci Zavoda Federacija. Ti pravzaprav tvorijo nek ozek pas (kot »tesnilo«) med babyboomerji in spodnjim delom te generacije, ki mu je bila tako sicer prihranjena popolna zastrupitev z babyboomersko egocentrično odbojnostjo, obenem pa ga je tudi še bolj odmaknilo od dostopov.
[10] Razen redke izjeme francoskih filozofov/intelektualcev. V našem akademskem prostoru je izraznost tako omalovaževana, da še nek mlad doktorand antropologije nima nobenih zadržkov, da npr. v najinem pogovoru o senzorični antropologiji ne bi zamahnil z roko celo nad Juhanijem Pallaasmo, češ, da je on »bolj samo poetičen«. Naj bo to celotno besedilo tudi temu v odgovor.
[11] O tej tematiki teče Špelina disertacija.
[12] Ko se razpreda o kapitalizmu, se mi vselej zdi, da k temu neoprijemljivemu terminu vendarle pozabljamo dodati, da je tak sistem zrasel iz dejstva, da so se postopoma in z rušitvijo starih ustanov, načel in tudi vrednot začeli na vodilne, odločevalne pozicije preko vseh trupel vzpenjati najprej posamezni patološki narcisi, od tam pa – ker njihov vzorec tako mamljivo diši po »ključu-za-uspeh« – ljudje vedenjsko prevzemajo narcizisem, se vkulturjajo vanj. Ne vem, če sem kdaj kakega teoretika slišala eksplicitno izreči, da je to, kar je danes za nas vedenjsko kriterij (normalno), v svoji osnovi patologija, in da imamo problem z vedenjsko psiho-epidemijo.
[13] Sama zaradi nujnosti, da kupim nov prenosnik medtem opazujem, ali med njimi vidim kakšnega, ki bi sploh še imel funkcionalno tipkovnico in kaj več kot dva vhoda, pa ne kaže, da bi bil kateri od njih daleč tako uporaben kot moj doslejšnji. V resnici je večina tehnoloških izumov optimum tega, kar človek potrebuje, že zdavnaj dosegla, a se zavoljo kontinuiranega povečevanja dobičkov industrije vseeno vsake tri dni uvaja novo posodobitev, nov model, kaprice, pa če jih bodo gola dizajnerska masturbacija, imbecilen koncept napredka in patologija nadzora skozi zbiranje podatkov slednjič naredili povsem neuporabno in sovražno človeku.
[14] Roland Barthes. Camera lucida, Ljubljana: SH, 1979, str. 65.
[15] Govorimo namreč o dotiku nebližnjega, pogosto na delavnicah tudi neznanega človeka, zato tega po mojem ne moremo preprosto enačiti s primarnim občutkom dotika, ki ga že od rojstva poznamo od mame.
[16] Po idejni zasnovi Mihaele Ciuha.
[17] Kar v njegovem kontekstu pomeni, da si bodisi poleg avta, treh telefonov, Helly Hanson jakne itd. ne more privoščiti smučanja, ker so letos že bili na Tajskem, bodisi, da za nekaj ni pripravljen plačati toliko, kolikor stane (se ne splača).
[18] Planirati partnerstvo, planirati otroka, datum njegovega rojstva, kuhinjo, kariero, z zavarovanjem celo morebitno nesrečo in ne nazadnje še svojo smrt … in tik po njej zamrznitev… vse je že projekt.
[19] Pri ukvarjanju z vsakdanjim življenjem ne rabiš daleč, da vidiš, kako je prav ta prijetnost, udobje-ugodje, »ali-ti-paše-ali-ne« ena najbolj v oči bodečih strukturnih točk – kaj, točk, samo še en zastarel humanistični termin, ki si ga bom od tu dalje drznila redefinirati (pa če se Baskar raztrga) v strukturni vektor. Ker je ljudem v tej družbi prijetnost (poleg samodokazovanja in doseganja-svojega) praktično še edini kriterij, po katerem orientirajo svoje odločitve, izbire, delovanja. In vsakič, ko to spregledamo, nečemu rečemo ja, ne rečemo ja, dejanju/stanju, ampak smeri, ki se razvija dalje … in tako kriterij pada in pada in pada: vektor!
[20] Strop v Stari elektrarni je namreč izredno visok in daje občutek nezamejene praznine-teme nad glavo.
[21] Moj občutek se ni navezoval na relacijo z neko osebo, ker si v tako kratkem začetku nisem niti ogledala/zapomnila, kdo se je usedel nanj.
[22] Morda celo podobno dotiku-brez-namena iz Zrinkine vaje. Mimogrede, poleg BMC-ja tak dotik vzgajata tudi kranio-sakralna praksa in Reiki.
[23] Predstava, izdaja knjige, razstava itd. À propos tistemu delu teoretičnega pogovora, ko Snježana, Rok in Alja poudarjajo preusmeritev fokusa s produkcije na proces (ogibanju pritiska v smeri produkcije), sem tudi dejstvo, da sta na simpoziju odpadli dve predstavi, zagledala v luči prostodušno-hudomušnega utelešenega testa – kot bi reklo: »no, pa dajmo potem res samo ta proces, brez produktov«.
[24]Akutna značilnost edinosti je predvsem izguba empatije (tj. ne sočutja kot moralne kategorije, ampak predstavno-vživetvene zmožnosti za drugo stran). Ker edinosti ne predpostavlja drugih (subjektov in njihovih dejanj), izniči dejstvo, da vsak od nas življenjske izkušnje (tople in boleče) akumulirano nabira v relaciji z različnimi subjekti in skozi čas. Edinost tako misli, da z manjšim-škodljivim/zlobnim dejanjem (ali z odsotnostjo prijaznega, podpornega dejanja) nekomu ni storila nič tako zelo hudega, saj ne more razumeti, da je še kako dejaven sestavni del akumulirane slike in je nemara prav to (ne)dejanje drugemu pomenilo kapljo čez rob zloma.
[25] Poleg zmotnega enačenja egocentričnosti s sebičnostjo pa bi bilo za te reinkarnacije Trnuljičice (ki so prespale stoleten družbeni proces in se zdaj zbudile, misleč, da se je »sebičnost« zgodila čez noč in da jo torej lahko tudi ukinemo čez noč, po navodilu) dobro tudi, če bi šle kdaj na delavnico k Bernadett. Tako bi vedeli, da lahko neke stvari ljudem ponudimo le kot vodilo (‘guidance’), saj kot navodilo (‘instruction/order’) niso mogoče (‘possible’).
[26] Ne govorim o brezglavem podcenjevanju epidemije. Tudi sama si racionalno pogosteje umivam roke, držim razdaljo v trgovini itd. Ampak na tem mestu poudarjam telesni odpor – tisti neposreden odziv na strah, ki mora biti neposreden, ko gre za dejansko nevarnost. Če pa se strah ene vrste do druge, premesti v strah do pripadnikov lastne vrste in tako premeščen zažre v telo, potem ta neposrednost ni zdrava in pomeni, da že spodjeda biološko pogojen temelj orientacije znotraj vrste.
[27] Udobno razvajeni, svobodni Evropejec po mojem ne razume čisto, da mu širjenje (‘rising’) Kitajske ni trn v peti zaradi napredne tehnologije ali njihove številčnosti, ampak ker ni pripravljen, nima psiho-fizične kondicije, žilavosti, da tudi po deset ur niti za minuto ne bi smel premakniti glave od ekrana, šivalnega stroja, učbenika itd., kot so v samodicipliniranost že od otroštva represivno vkulturjeni Kitajci. Vektor dviga Kitajske je neizbežen, lahko se le odločimo, ali se bomo s kako boljšo prakso vsaj pripravili in že imeli tudi boljši predlog, ob katerega lahko potem trčijo tudi oni. So namreč tudi mesta, ki pa ne bi smela ostajati prazna.
[28] Vsaj večinoma, so pa lahko depresije (sploh klinične) tudi proizvod okvarjenih možganskih centrov in povezav in tega ne smemo zamenjevati.
[29] Tj. sebi lastno stanje, ki ne zgolj odsotnost-bolezni.
[30] Kot zadnje čase vse bolj pogrošno natolcujejo intelektualci: tudi do teh sem odkrito in z vso svojo bitjo kritična, ker bi za razliko od kogarkoli drugega ti morali znati misliti in prepoznati subverzivnost.
[31] Ko npr. Yanomami – zanje je recimo še kdo slišal – skupaj zgradijo vse hiše ali ko enkrat eden, drugič drugi ulovi ribe in jih skupaj pojejo, nihče ne koncipira tega kot solidarnost, nek ekstra-moralen modus, ampak kot mi-tu-tako-pač-živimo. Zato npr. tudi ob Rokovi predstavitvi Marka Fisherja in njegove obravnave kapitalističnega realizma kot splošnega občutja, s čimer alternativa ni več zamisljiva, pomislim: nam ne, a to še ne pomeni, da na svetu ni ljudi, družb in kultur, ki si jo (lahko).
[32] Pernarčič. Bull-Roarer. Ljubljana: LUD Šerpa, 2013, str. 35.